nekaj za uvod...
Ni redka primerjava violine, pa naj bo s strani izdelovalca godal, umetnika, ljubitelja, zbiralca in včasih glasbenika, z romantizirano podobo ženske. Obris, šarm in odzivnost dekleta pod roko virtuoza. Prefinjenost, estetska dovršenost. Glas, ton, podoba. Skrivnostnost.
Predvsem ljudem, ki se ne ukvarjajo z glasbo, lik godala, predvsem violine, vzbudi določen romantičen odziv prepoznane lepote, brez nepotrebnega poskušanja razumeti, zakaj je tako.
Redkeje srečaš ljudi drugačnega tipa. Ljudi, kot je bil
človek, ki sem ga imel priložnost spoznati precej časa nazaj, sredi sončne štajerske
prestolnice Maribora. Na mizo vadbene dvorane je postavil kovček, ga odprl in
dejal nekaj v slogu; to je ta moja stara
deska. V kovčku je ležala čudovita Guarnierijeva violina.
Ko je glasbilo sedlo pod glasbenikovo brado in se je lok
sprehodil po strunah, sem se zavedel, da se pod robatim poimenovanjem v resnici skriva čisti ponos lastnika in globoko
spoštovanje poznavalca. Do let in izročila, ki jih glasbilo nosi, do izdelovalca
kot obrtnika in osebnosti kokor tudi do palete znanj, nadarjenosti in intuicij,
ki so bila potrebna za nastanek
njegovega inštrumenta.
Tisti trenutek, le nekaj minut kasneje, ko so pod stropom
vadbene dvorane izzveneli zaključni toni iste melodije, tokrat zaigrane na
mojem prvem inštrumentu, ki sem ga v takratni zaneseni lastni aroganci in
morebitni predrznosti, ponudil na preizkus in oceno temu vrhunskemu glasbeniku
je bil tisti, ki me je z glasbenikovo naklonjeno oceno in spoštljivim pogledom
name, kot izdelovalca glasbila, zavezal
k temu, da izdelavi godal posvetim preostanek mojega življenja.
Želja, skozi stalno pridobivanje znanj in izkušenj, doseči spoštovanje in priznanje svojega dela s strani tistih, ki so za to najbolj poklicani, je postala osnovno vodilo mojim naporom, usmerjenim v izdelavo kakovostnih, s strani glasbenikov sprejetih in cenjenih inštrumentov.





