Ni redka primerjava violine, pa naj bo s strani izdelovalca godal, umetnika, ljubitelja, zbiralca in včasih glasbenika, z romantizirano podobo ženske. Obris, šarm in odzivnost dekleta pod roko virtuoza. Prefinjenost, estetska dovršenost. Glas, ton, podoba. Skrivnostnost.

Predvsem ljudem, ki se ne ukvarjajo z glasbo, lik godala, predvsem violine, vzbudi določen romantičen odziv prepoznane lepote, brez nepotrebnega poskušanja razumeti, zakaj je tako.

Redkeje srečaš ljudi drugačnega tipa. Ljudi, kot je bil človek, ki sem ga imel priložnost spoznati precej časa nazaj, sredi sončne štajerske prestolnice Maribora. Na mizo vadbene dvorane je postavil kovček, ga odprl in dejal nekaj v slogu; to je ta moja stara deska. V kovčku je ležala čudovita Guarnierijeva violina.
 

Ko je glasbilo sedlo pod glasbenikovo brado in se je lok sprehodil po strunah, sem se zavedel, da se pod robatim poimenovanjem v resnici skriva čisti ponos lastnika in globoko spoštovanje poznavalca. Do let in izročila, ki jih glasbilo nosi, do izdelovalca kot obrtnika in osebnosti kokor tudi do palete znanj, nadarjenosti in intuicij,  ki so bila potrebna za nastanek njegovega inštrumenta. 

Tisti trenutek, le nekaj minut kasneje, ko so pod stropom vadbene dvorane izzveneli zaključni toni iste melodije, tokrat zaigrane na mojem prvem inštrumentu, ki sem ga v takratni zaneseni lastni aroganci in morebitni predrznosti, ponudil na preizkus in oceno temu vrhunskemu glasbeniku je bil tisti, ki me je z glasbenikovo naklonjeno oceno in spoštljivim pogledom name, kot izdelovalca glasbila,  zavezal k temu, da izdelavi godal posvetim preostanek mojega življenja.

Želja, skozi stalno pridobivanje znanj in izkušenj, doseči spoštovanje in priznanje svojega dela s strani tistih, ki so za to najbolj poklicani, je postala osnovno vodilo mojim naporom, usmerjenim v izdelavo kakovostnih, s strani glasbenikov sprejetih in cenjenih inštrumentov.

violina bw