POGLEDI IN FILOZOFIJA GOSLARJA
Pogledi na goslarstvo
Še več. Godalo je zame estetsko-funkcionalni arhetip, ki je še dan danes nepresežen. Ideali glasbenikov, izrisani v zvokovnih in funkcijskih, ne nujno vedno estetskih dometih glasbil mnogih starih mojstrov, so še danes izziv, s katerim se poskušajo spopadati sodobni izdelovalci.
Danes, v času možnosti podrobne tehnološke analize vsakega sestavnega dela glasbila, od lesa do laka, v času testiranj akustičnih lastnost, sestav materialov, geometrijskih vzorcev ipd., večina tistih, ki ustvarja inštrumente, ponižno in skromno priznava, da so vzroki za performanse, ki jih nudijo mnoga glasbila starih mojstrov, skriti še nekje drugje, ne le v znanjih, ki jih posedujemo in v znanstvenih raziskavah, ki se ukvarjajo z inštrumenti.
Mnogi se podajajo v iskanje ideala s popolnim posnemanjem starih glasbil, kar je danes, tehnološko gledano mogoče. Meritve starih inštrumentov so na razpolago, tehnologija, monogokrat oprta na strojne tehnološke parke pa omgoča posnetke debelin pokrovov, podov stranic korpusa in drugih delov violine.
Čeprav na področju lakov še vedno obstajajo neznanke, so le - ti vendarle analizirani do mere možnega, mateiali za njihovo precej natančno reprodukcijo pa so na razpolago.
Pe vendarle, ne glede na podporo znanosti, tehnologije in ohranjenih znanj, doseganje zvokovnih potencialov godal družin Guarneri, Amati, Stradivari etc. še vedno predstavlja domet po katerem poskušamo vsi poseči, saj ne glede na naše predstave o pomenu violine ali katerega koli drugega inštrumenta iz družine godal, tisti ki ta glasbila uporabljajo, redko iščejo kaj drugega kot zvok navedenih velikanov goslarstva. In razlog za to iskanje leži v stoletjih tradicije vrhunske obrtniške in zvočne predstave, ki jo ta glasbila nudijo.
Po mojem mnenju tisti, ki danes izdelujejo najboljše inštrumente, združujejo v svojem delu predvsem znanje, ki temelji na izkušnjah z delom na materialih, na način kot so to počeli začetniki obrti in pa intuitivno sposobnost, nagonsko pravilno izvesti čim več izmed neštetih faz obdelave skrbno izbranega lesa in same dovršitve izdelave glasbila. Verjetno je ravno ta sposobnost tisto, čemur pravimo talent.
Zame je izdelava godal izziv in preizkušanje meja mojih sposobnosti dojemanja in uporabe znanja, ki leži v, s skromnim orodjem izdelanih in s tem istim orodjem določenih in ustvarjenih formah starih godalnih inštrumenov.
Ročno delo
Zloraba pojma ročno delo je v obrti nasploh in tudi goslarstvo se temu ni izognilo, pripeljala do močnega razvrednotenja pomena resničnih obrtniških, rokodelskih sposobnosti obrtnikov. Kupci, zbiratelji, ljubitelji se usmerjajo v trge starin in antičnih izdelkov, saj verajmejo, da je le tam relevanten tržni prostor, kjer lahko kupijo tisto, kar želijo. Izdelke, ki so sad tradicije. Mnogi današnji izdelki, ki so ne le plod tradicije, temveč se njihovi izdelovalci trudijo to isto tradicijo obujati, zadržati in predati naprej, pa so zaradi razvrednotenja in nepoznavanja resničnega pomena tradicionalnih načinov izdelave, pogosto spregledani in nizko cenjeni.
Meje, ki bi ločevala strojno in ročno delo praktično ni. Uporaba strojev in električnih ročnih orodij je postala izredno razširjena, saj omogoča povečanje produkcije za več sto odstotkov.
Uporaba tovrstne tehnologije ne pomeni nujno slabše kakovosti izdelka. Nekateri strojni izdelki prekašajo marsikateri ročno izdelan inštrument, vendar pa jih je potrebno predstavljati na način, ki ni zavajajoč za trg in javnost in jasno opredeliti način svojega dela.
Za mene osebno je striktno ročna izdelava glasbil edini relevanten učni pripomoček v tej obrti. In uk traja v goslarstvu celo življenje. Neprecenljivo je pri dojemanju lastnosti materialov, postopnem pridobivanju razumevanja prvobitnih bistev konstrukcije, sestave in odziva inštrumenta, ter korelacij med komponentami, ki tvorijo violino. Zato smatram ta način izdelave za enega izmed bistvenih faktorjev, ki lahko goslarja postopoma pripeljejo do izdelave kakovostnih in vrhunskih godal. Razumevanje izdelka, ki marsikdaj, pod pritiskom trga, povpraševanja in nestrpnih kupcev ni vedno prednostna naloga goslarja, je ključ do uspešne poustvaritve prvobitne zamisli godala.
Zainteresirana javnost po mojem mnenju ne bi smela dojemati etikete ročno delo, kot sinonim za ekskluzivnost, prestižnost in nujno kakovost. Dojeti jo mora kot predznak za delo obrtnika, ki skozi uporabo tradicionalnih metod skuša dojeti in izpopolniti znanja, potrebna za izdelavo inštrumenta in ta vedno na novo pridobljena znanja uporabiti na vsakem sledečem inštrumentu. Ali bo v tem uspešen ali ne bodo govorili njegovi izdelki sami.
Nekoč po letih dela, pred zaključkom svojega obrtniškega obdobja, bi rad nekomu za seboj pustil čim bolj pristno znanje o obrti in ne vidim drugega načina da to storim, kot da svoje inštrumente izdelujem v skladu z izročilom, na način, kot so jih izdelovali začetniki obrti. Papir na katerem so natisnjena navodila za uporabo strojev zbledijo, znanje ostane.
Cenovna politika v
goslarstvu
Izdelki najbolj priznanih sodobnih mojstrov, sicer še ne dosegajo cen antičnih inštrumentov starih Cremonskih mojstrov, ki se sučejo med milijonskimi dolarskimi vsotami, nekateri pa vendarle že posegajo po šestmestnih številkah in v rokah lastnikov, ter v strokovnih glasbenih krogih, pridobivajo pomen ekskluzivnosti in statusnega simbola.
Nekdo je nekoč rekel in zapisal; ton in izdelava ne pomenita ne vem kaj, tisto kar določa ceno je napis na majhnem lističu, nalepljenem na pod inštrumenta ...
Če zanemarimo tržišče industrijsko in manufakturno izdelanih inštrumentov in se osredotočimo le na obrtniške vrhunske izdelke drži dejstvo, da je danes cenovna politika trga novih glasbil, odvisna v največji meri od pridobljene reputacije in imena obrtnika.
Povedano na najbolj banalen način, inštrument določene kakovosti, podpisan z imenom, ki je v krogu zainteresirane javnosti priznan in cenjen, lahko najde kupca za več deset ali sto tisoč dolarjev, medtem ko bo godalo identične kakovosti neznanega izdelovalca lahko doseglo ceno, ki bo tudi do petdeset krat manjša.
Trdnost in realnost te ugotovitve ne dopušča goslarju, ki proskuša prodeti na trg, ne glede na morebitno odlično kakovost njegovih izdelkov, drugega, kot to da sčasoma poskuša s čimbolj kakovostnim delom prilagajati ceno glasbil tej tržni zakonitosti, v upanju in prepričanju, da se bo njegovo ime etabliralo na kar se da visoki ravni in bodo sčasoma njegovi izdelki začenjali dosegati ceno, ki bo vsaj približno realen odraz kakovosti njegovega dela.
Dostopnost mojih izdelkov bo tako za nedoločen čas, posledica še ne uveljavljenega imena, ne bo pa nujno pomenila kakovosti, ki bi bila nižja od kakovosti inštrumentov mnogih sodobnih ali že davno umrlih mojstrov. In moji napori seveda, so usmerjeni v stalno dvigovanje kakovosti in pridobivanje temu primerne reputacije.
